13
Žrtev medvrstniškega nasilja je otrok, ki je dlje časa izpostavljen agresivnemu vedenju in
zlorabi moči s strani vrstnika ali skupine vrstnikov. Nasilje, ki ga doživlja, povzroči pri otroku
številne posledice, saj postopoma prične destruktivno vplivati na njegov učni uspeh, socialno
vključenost in zdravje. Z uporabo termina žrtev (Lešnik Mugnaioni, Koren, Logaj, Brejc 2009,
35) ne mislimo, da je otrok, ki preživlja vrstniško nasilje, povsem nemočen, brez moči in
energije, saj žrtev nasilja praviloma potrebuje veliko moči, da preživi in se vsakodnevno sooča
z nasiljem. Bolj ustrezen termin bi bil zato otrok z izkušnjo medvrstniškega nasilja, a
uporabljamo termin žrtev zato, ker je enostavnejši, poznan in razširjen.
Povzročitelj medvrstniškega nasilja je otrok, ki dlje časa izvaja nasilje nad vrstnikom in zlorablja
svojo fizično, psihično, spolno ali materialno premoč. Pri tem je v procesu ustrahovanja in
nadzora nad vrstnikom vse močnejši, kar vodi v vse večje neravnovesje v moči (Pušnik 2012,
132).
Opazovalci so vrstniki, ki zaznajo nasilje med vrstniki, ga neposredno opazujejo ali celo
spodbujajo k nadaljevanju nasilja, a vanj aktivno ne posegajo, ne izvajajo nasilja, a žrtve ne
zaščitijo. Vzroki za takšno vedenje so različni: strah pred povzročiteljem, ne želijo se izpostaviti,
ne zaupajo, da bodo odrasli ustavili nasilje, slabe izkušnje iz preteklosti, menijo, da to ni njihov
problem, tiha identifikacija s povzročiteljem in drugo.
Otroci, ki so v obeh vlogah (Pušnik 2012, 134), enkrat kot žrtve, drugič kot povzročitelji nasilja,
niso redki. Viktimiziranost v šoli povečuje verjetnost, da se bo otrok žrtev sčasoma tudi sam
pričel vesti nasilno (Muršič 2012, 25). Žrtve se namreč različno odzovejo na nasilje in nekateri
otroci se odločijo za nasilno povračilo. Poznani so kronični ciklusi nasilja, kjer se izmenjujeta
doživljanje nasilja in nasilna povračilnost, v vse bolj destruktivni spirali.
DINAMIKA MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA / BULLYINGA
Med povzročiteljem in žrtvijo medvrstniškega nasilja, še posebno, če je asimetrija v moči med
njima velika, se praviloma razvije posebna dinamika, ki onemogoča, da bi žrtev zmogla sama
ustaviti nasilje. Z vsakim nasilnim dejanjem se namreč strah, krivda, sram, nemoč pri
trpinčenem otroku povečujejo, kar ga hromi, da bi upal in zmogel ukrepati zoper nasilje. Zaradi
tega je njegova samopodoba vse slabša, sam sebe krivi za nastalo situacijo.
Pogosto o tem ne upa povedati niti odraslim, saj se boji, da bo potem še huje. Ne verjame, da
mu lahko kdo zares pomaga in ustavi povzročitelja, saj tudi njegovi poskusi, da bi preprečil
nasilje, niso bili uspešni. Morda je že doživel minimalizacijo ali celo zanikanje nasilja pri
vrstnikih ali odraslih, če je o svoji izkušnji spregovoril.
Da bi sploh lahko preživel vsakodnevni strah ter trpinčenje, razvije različne oblike strategij
preživetja, da bi se nasilju izognil ali ga vsaj nekoliko zmanjšal (izostaja od pouka, v šolo hodi
prepozno ali po drugi poti, pogosto zboleva, med odmori ali na ekskurzijah je v bližini
