19
izbrati drugo obliko vedenja, ko se bodo ponovno soočili s frustracijo, čustvi jeze,
ljubosumnosti, strahu, zavisti, žalosti, razočaranja …
•
Ne minimaliziramo nasilja.
Ker je doživljanje nasilja individualno, hkrati pa smo odrasli pogosto v situaciji, da ne poznamo
vseh dejstev, ni prav, da nasilje vrednotimo, minimaliziramo, primerjamo z našimi preteklimi
izkušnjami. Vsak ima pravico do svoje izkušnje in njenega občutenja.
•
Ne obljubljamo.
Ko se pogovarjamo z otrokom, ki je doživel nasilje, smo pogosto v skušnjavi, da bi mu obljubili,
da se to ne bo več zgodilo in da ga bomo zaščitili ter preprečili, da bi še naprej trpel. Ker pa je
ustavitev nasilja in ponovna vzpostavitev konstruktivnih odnosov med vrstniki odvisna od
številnih dejavnikov, na katere morda nimamo odločilnega vpliva, bi bila obljuba
nepremišljena in zavajajoča. Obljubimo le tisto, kar bomo sami zanj zagotovo storili.
•
Podpiramo žrtev pri iskanju izhoda iz nasilne situacije.
Ko se pogovarjamo z otrokom, ki je doživel nasilje, si zanj vzamemo dovolj časa, mirno in
zbrano ga poslušamo, dajemo mu občutek varnosti in sprejetosti. S tem gradimo zaupni odnos
z otrokom. Pri tem poudarimo, da ni kriv za nasilje, da je nasilje nesprejemljivo in da mu želimo
pomagati pri izhodu iz stiske in nasilja. Povemo mu, da je pogumen, da je spregovoril o nasilju
in da ima veliko moči, saj je preživel različne oblike trpinčenja. Tako otroka opolnomočimo za
skupno iskanje rešitev.
•
Upoštevamo moč vpletenih subjektov, pozorni smo na zlorabo moči.
Zelo pomembno načelo, saj gre pri nasilju za zlorabo moči, a je to dejstvo nemalokrat prikrito.
Povzročiteljem namreč lahko uspe interpretirati dogajanje tako, da je krivda porazdeljena na
vse vpletene ali pa nimamo informacij za uvid v to, kar se je zgodilo in površno ocenjujemo,
da gre za konflikt ali neškodljivo zafrkavanje. Vedno je treba poskušati dobiti več informacij,
da lahko bolje raziščemo razmerja moči med vpletenimi oziroma morebitno zlorabo moči.
•
Ne soočamo žrtve in povzročitelja.
Soočanje žrtve in povzročitelja, zlasti, če je nasilje trajalo dolgo časa in ima žrtev zaradi tega
čustveno-psihološke posledice, trpinčenemu praviloma povzroči dodatno škodo. Žrtev, ki je že
sicer oškodovana, ranjena, ponižana, ustrahovana, v prisotnosti povzročitelja ne upa in ne
zmore povedati, kaj se ji je zgodilo. Soočenje zato lahko postane zgolj še ena priložnost za
povzročitelja, da s psihološkim nadzorom žrtev obvlada ter odrasle prepriča s svojo »resnico«
o dogajanju. Soočenje (nehote) žrtvi in povzročitelju daje tudi sporočilo, da sta oba enako
odgovorna za storjeno nasilje in za iskanje rešitev oziroma popravo storjenega. To je škodljivo
sporočilo tudi za opazovalce in starše, saj posredno relativizira nasilje in odgovornost zanj. Z
